USTVARJAM, TOREJ SEM

  • A L J O Š A  Ž I V A D I N O V

                                               Spomenik neznanemnu

Z vrha hriba spomenik strmi,

temačen, otožen,

spomin na stare dni.

gozd se mu bliža

kot volk, ki plane na plen,

črni oblaki se zgrinjajo

nad njim.

še duhovi, te zle prikazni

pustili so ga,

da sredi gozda

in skrit pod oblaki

čaka do konca dni.

spomenik pa se upira zobu časa,

kljub temu, da gre nadenj

ta črna masa.

Mir

Ko hodim ponoči,

se oziram naokrog

in čudim se miru

Zemljinih otrok.

podnevi nemirni

in skrajno nasilni,

a ko pade noč,

se zaprejo v hiše

in ugasnejo luč.

ko sen nas prevzame,

smo isti vsi.

dobri in slabi

vsi smo ljudje.

 

  • P E T E R  K A S T E L I C

    1995

    Poglej tja gor v zvezdo na nebu,

    ta ista bo svetila na mojemu pogrbu.

    A morda prav ta zvezda sploh več ne obstaja,

    pa žarek svetlobni še ni prišel do kraja.

    Ta žarek se širi naprej po galaksiji,

    naprej skozi vesolje z neskončnimi merili.

    Morda nekoč se ustavi na paralernemu panetu,

    na las podobnem zemlji, ter celmu našmu svetu.

    Nekoč pa naleti na nov svet in na naju,

    pod palmo v objemu skrita sva v raju.

    V neskončnosti vesolja torj plac se skriva,

    kjer lahko v miru, vsak svoj grad zgradiva.

    Obstaja tudi prostor, kjer sva se ravnokar rodila,

    ter planet, kjer sva se vsa skregana ločila.

    V neskončnosti vesolja torej obstaja vse,

    tisto kar želiš si in tisto česar ne.

    Eolska pesem

    Napisati hočem pesem,

    lepo pesem, iz srca,

    a tega ne prenesem,

    da vsak k nji kaj doda.

    Mi modri dež veli,

    naj otožno pišem,

    se sonce mi smeji,

    veselje naj orišem.

    Nebesni svod mi pravi,

    naj svet poveličujem,

    a zemlja tu pristavi,

    naj ga ponižujem.

    Ta pesem ni otožna,

    a tudi ne vesela,

    pa tudi ne preverzna,

    in ne preveč zbledela.

    Saj mi jo veter nosi,

    in pero mi vodi,

    me vsak trenutek prosi,

    naj pišem o svobodi.

     

     

    What to do

    Kaj mi je storiti,
    kaj naj naredim?
    Čas nazaj previti,
    to si zdaj želim!

     

    Napako mojo strašno,
    popravil rad bi jaz.
    In rekel bi ti jasno,
    razločno in naglas.

     

    Da ti si moja draga,
    da ljubim te močno.
    Da ni nobena druga,
    Da tu si ti zato.

     

    A trenutek svoj zamudil sem,
    že mesece tega.
    In sedaj zadobro vem,
    da tega se ne da.

    Sprijazniti se moram,
    pustiti času čas.
    Zdaj novo si izbiram,
    in to povem naglas!

     

     

     

     Dež

    Bilje zjutraj je umito,
    Ker čez noč ga dež je pral.
    A že zjutraj bo pobito,
    Saj ga sneg bo pokopal.

    Počakaj le,da se narava,
    V spokojni sen spusti,
    Ko več ničesar ne zaznava,
    V nirvano spusti se še ti.

    Narava kmalu bo zaspala,
    pustila golo nam drevo,
    v ritmu nam bo blato sprala,
    vse bo belo in krasno.

    Znano je,da po dobravi,
    Rož in cvetja več ne bo,
    Ostalo pa bo tu med nami
    Rdeče, pravlično nebo.

     

     

    Veselo slovo

    Rad bi se poslovil od tebe,

    a za to prepozno je,

    za misli drugih se mi jebe,

    pomenila si mi vse.

    Čeprav te Haron je odpeljal,

    daleč tja čez reko duš,

    spomine nate bom ohranjal,

    in na ustnic tvoj okus.

    V srcu nikdar te ne zabim,

    v meni ti ostala boš,

    iz podzemlja te ne zvabim,

    temu izzivu nisem kos.

    Pa nekoč se ti pridružim,

    ko za vse tukaj poskrbim,

    le še večnost si prislužim,

    nato pa k tebi prihitim.

    Pogum

    Ne bojim se samote,

    in ne hrepenenja.

    Niti ne tihote,

    ne večnega življenja.

    Ni me strah smrti,

    in ne teme.

    Ne srca potrti,

    me to gane ne.

    .

    .

    .

    Čemu pogum,

    in strah zakaj?

    Sprašuje me um,

    gledam nazaj.

    Nekoč vsega tega,

    sem strašno se bal.

    Ta misel me bega,

    sem dušo prodal?

    .

    .

    .

    Ne! Še dušo imam,

    in toplo srce,

    a sem pogumu predan,

    mi misel pove.

    Kaj je torej tisto;

    Strah in pogum?

    To eno je in isto,

    mi pravi moj um.

    .

    .

    .

    Pogum je dobro strah prikrit,

    so rekli mi ljudje,

    strah pa je pogum ispit,

    to mnogokaj pove.

  • M A T I C  P E S E K  –  G R A F I T I

 

 

  •  

 

  •  K R I S T I N A   R A K I N I Ć

 Divji divjaki

 Divji divjaki povsod okoli mene.

Gledajo krvoločno, hodijo hitro,

Skoraj že tečejo, ima napadalne gibe.

Ne ubijajo oni temveč njihovi pogledi.

Ne ubijajo njihovi udarci temveč njihove besede.

Udarijo povsod kjer vidijo povprečno,

Kjer vidijo strahopetce kot sem jaz.

Udarijo me, in ne samo enkrat,

Udarijo večkrat in vsakič bolj boli.

Udarijo me tretjič in takrat se zavem, da je dovolj.

Dovolj je, da me tepejo in zato udarim nazaj.

Udarim vse divjaki okoli mene

In hkrati sam postanem največji divjak.

Bojte se me!

Žrtev

Ljubezen mojega življenja.

Ja, bila si mi res ljubezen.

Pa zakaj sem storil to?

Zakaj se vprašam vsak trenutek.

Dopovedujem si, da je bilo edino prav to.

Kako je lahko prav, ko pa se počutim tako,

slabo, da ne vidim več svetlobe?

Ne vidim ne nasmeha, ne sonca.

Je to prav?

Bila je žrtev.

Žrtev zate,

Umor zame, a preživel bom.

Bom. To je zate moja žrtev.

Kdo je on?

Ne vem, kako mu je ime ne od kod prihaja.

Vsak dan ga opazim na železniški postaji.

Je star in utrujen, vendar ne deluje tako.

V njem na čase opazim naveličanost in

kot da se sprašuje kdaj bo vsega konec.

Prispe na postajo vedno toliko minut prej,

da mu uspe prižgati še eno cigareto.

Njegove roke kažejo znake utrujenosti

in že se rahlo tresejo.

Prispe vlak in počasi in pazljivo

se vkrca in nemo strmi skozi okno.

Izstopi na glavni postaji.

Z težkimi koraki se odpravi  proti centru.

Najini poti se razideta in ne opazim ga več.

Ne vem ne kako mu je ime, ne kaj počne,

vendar v tisti množici ljudi na postaji izstopa in

zapomnim si samo njega.

Ne poznam ga in ga tudi nočem.

O njem ne vem ničesar lahko samo ugibam,

vendar to je dovolj.

On je tisti star gospod,

ki ga srečam vsak dan na postaji.

Ljuba tišina

Pridem v stanovanje.

Na mizi ugledam tri prazne kozarce,

na njih so še vidni odtisi ustnic,

na dnu kapljice rdečega vina.

A kozarci so prazni.

stoli za mizo so prazni,

plošča na gramofonu se je že davno odvrtela

in sedaj samo še hrešči…

Vse je tiho, ni glasov.

Ni besed mojih prijateljev,

ne melodije naše najljubše glasbe.

Glasbe ob kateri, smo si izmenjali

toliko ljubezni, toliko misli, idej in mnenj.

Vse je minilo. Kozarci so prazni,

Glasbe je utihnila.

Samo jaz sem še tukaj,

a vas nikjer več.

Vzamem nov kozarec,

natočim si, obrnem ploščo in zaprem oči.

V mojih spominih ostali boste, a ne zamerite mi

jaz grem naprej.

Jaz sem obrnil ploščo.

Kot eno – kot sama, kot sam

Kot eno sva bila tisto noč,

kot en sam skupen dih,

kot ena sama želja o lepem,

kot ene same sanje o raju.

Sanjala sva iste sanje.

V tvojih le jaz sem bila

in ti v mojih bil se edini.

Vsak korak bil je najin,

vsako dejanje moje in tvoje.

bila sva eno,

a bila sem jaz zase in ti zase.

Ja, to je ljubezen.

 

  • T I N A  Ž U Ž E K   

 

Pot v prostran

Odpiram novo stran

bom srečo poiskala,

odhajam zdaj drugam

dovolj sem te čakala!

Odšla bom tja v svet

kamor pot mi bo kazala

bom šla za soncem peš

in srečo si iskala

srce trepetajoče

za nekaj časa skrila

ga v veselo žalost

z črnino bom ovila

pustila bom sledi

vem, še rana bo skelela

tiho in počasi

znova bom zaživela.

Letala kakor ptica

svobodno prek sveta

zapuščala bom gore

in ranjena srca!

Brezčasno slovo

Žalostno je slovo

ki srce mi je utopilo

ga je v globino mojo

za vedno nekam skrilo

z rano prikovano

mi misli omračilo

v plašč tihote

me celo je ovilo

Ljubezen je pogum

Poguma srce polno

dosega sreče strun

do strun kjer zdaj je bolno

globoko v globini

Orfej na njih igra

zdaj upanje brezmejno

trga dele mi srca

spokojni moji sreči

srce sem dodelila

in našla ga bom spet

ko jez bom prebrodila

jez nosijo oblaki,

čez jez breztežni so koraki

Žalost v mesečini

Čisto tiho vse zbledi

Le mesečina se blešči

V temnem kotu je obraz,

ki prikriva ga poraz

sam v temi je zbledel

kakor roža ovenel

solze točiti je pričel

ko le kdo bi ga objel

žalost prelije se v smeh

iskrice zasijejo v očeh

Iz neba je priletel

tihi veter je zašumel

k nebu ponesel je obraz

daleč je odšel poraz

zadnjič pogledal je ta svet

zadnjič si je solzo odel

in že v zraku je lebdel

že je zvezde vse objel

končno spet je zaživel

končno sreče se je oprijel

Zdaj na nebu že žari

kakor utrinek se blešči .

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja